Varniti se na puoje

 
 
Velik odmeu je imeu papežu govor v nediejo 14. novemberja, kàr so po vsi Italiji praznovali Zahvalnico, se pravi dan, na katerim se kumeti na koncu vsake sezone zahvalijo Bogu za pardielo zemlje in svojih rok. Nieki parjatelj me je uprašu, zakì v naših farah nie bluo čuti še adne besedice za telo parložnost, saj smo mi bli ankrat zelo hvaležni, za kar smo dobili v lietu na dielu an pardielu na puoju.
Seviede, nie lepuo pozabiti an zanemarjati zahvalo Bogu za življenje an za dielo, ki ga moremo narediti. Muoramo pa pomisliti, de je Zahvalnica dan za kumete, se pravi za tiste, ki živé z dielam na puoju. Na žalost jih je par nas ostalo le malo. Zanimanje za kumetusko dielo je zelo šibkuo an se je sled zgubila tudi v cierkvah. Vseglih bi bluo pametno moliti, de se na zgubi, kar je ostalo par nas an de oživi, kar nie se umarlo. Moliti je trieba posebno, de na izginejo naše vasì an ljudje z njimi.
Muoramo biti hvaležni, za kar je ostalo an moliti, de bo skarb za našo zemljo an za deželo nimar živa an povezana z vsakdanjim življenjem. Saj je tudi viera postala liepa podoba naših ljudì. Seviede, imamo še parložnost, de pokažemo našo hvaležnost Bogu na zadnji dan telega lieta, kàr po stari navadi, ki se ne smie zgubiti, bomo zapieli »Te Deum«.
Papež je na Zahvalni nedieji dodau še drugo misel, ki je zelo pomembna. Jau je, de se je trieba nazaj uarniti k dielu na puoju. Tuole, de se na zgubi tisto premoženje, ki so nam ga zapustili naši te stari, pa ki ga je moderna usmeritev diela skor popunama zavargla. S tem je zavargla tudi modro življenje. Pomislimo, kuo smo skarbnuo varvali an daržali čedne naše sanožete an hosti, kuo smo napunjavali njive z zelenjavo an drugimi pardielki, travnike pa s sadnimi drevesi. Zaries je bil liep sviet. Al' se moremo troštati, de bo tajšan nazaj? Odgovor je v nas. Prevsiem v naši dobri volji an v naših rokah.
È particolarmente importante quanto il Papa ha detto nel saluto agli agricoltori. Innanzitutto il dovere del ringraziamento. Qualcuno ha notato che da noi non si fa più questa giornata. Certamente non è una bella cosa, anche se può essere spiegata con la sparizione pressoché totale dell'agricoltura. Abbiamo un motivo in più per impegnarci. La brutta sorpresa del parassita dei castagni ci deve svegliare a nuova attenzione e rinnovata vigilanza perché non sia perduto uno degli elementi caratteristici del nostro lavoro ed anche delle nostre feste. Questo ci aiuta a riunire di nuovo quello che abbiamo separato: fede e vita. Unite ci fanno vivere meglio, anzi, in pienezza. Un tempo la nostra terra era un giardino. Non eravamo ricchi, ma avevamo il senso della bellezza. Potremo ricuperare questo equilibrio?